Udomačevanje konja

Okoli 5000 pr.n.št. so začele nastajati prve vasi in se počasi razvijale v mesta.
Lovsko-nabiralniške družbe so pričele s poljedeljstvom in živinorejo. Prve poljedelske
skupnosti so se razvile vzdolž vodnih tokov in na obrobjih velikih gozdov Bližnjega
Vzhoda.

Živinorejci so imeli povsem drugačna stališča in drugačno »duhovno«
povezanost do divjadi kot lovske družbe. Divje živali so ostale del kulta ob ustreznem
družbenem ustroju: tam, kjer je bil lov še vedno življenjska potreba, ter tam, kjer so
živali predstavljale športno dejavnost imenitnikov ali junaško početje mitičnih oseb
(Böing 1976).

Zelo verjetno je, da so se lovci, ki niso želeli aktivno sodelovati v ekonomiji
poljedelcev, zaposlili kot branilci vasi, iz česar so se najbrž kasneje razvile prve
vojaške organizacije. Vojaki, osvajalci in vojaški aristokrati so namreč ohranjali
simboliko in ideologijo prvobitnih lovcev (Eliade 1996a).

Pes velja za prvo žival, ki jo je človek udomačil. Zgodovinski viri navajajo, da
naj bi se to zgodilo okoli leta 8000 pr.n.št.

Prve udomačitve konj so se dogajale na območju današnjega Kazahstana,
Turkmenistana, Uzbekistana, Tadžikistana, Kavkaza in med rekama Evfrat in Tigris.
»Kar nekaj tisočletij več je bilo potrebnih, da je človek ugotovil, da le s silo ne bo nič 18
opravil, kot mu je to do sedaj uspevalo pri udomačitvi drugih živali.« (Humar 2005,
str.11).

Še vedno ni in najbrž nikoli ne bo povsem jasno, kako je dejansko prišlo do
udomačitve konja.

V nasprotju z mladiči drugih rastlinojedcev, ki se v času, ko mati išče hrano,
nebogljeno potuhnejo in čakajo, da se mati vrne, so žrebeta od prvega dne ves čas
ob materi: ob njej hodijo, tekajo, skačejo, ko se pase, sesajo mleko… Le en dan staro
žrebe je hitrejše od najhitrejšega človeka, zato ga človek nikakor ni mogel ujeti. Če
pa se je to po naključju zgodilo, je bilo skorajda nemogoče, da bi žrebe brez
materinega mleka preživelo in odraslo (Dent 1974).

Nič čudnega, da so konji torej veljali so za divja, neulovljiva bitja, ki jih je
človek lahko opazoval le od daleč. Takšni bi najbrž tudi ostali, če ne bi ledenodobni
človek po spletu naključij in trikov odkril načina, kako se jim približati.

Predvidevajo, da se je udomačevanje začelo naključno in hkrati na več
območjih. Lovci so najbrž občasno naleteli tudi na kakšno težje gibljivo ali
pokodovano žival. Domneva se, da so prvotno uspeli zajeti le ostarele, poškodovane,
šepajoče ali breje kobile, ne pa tudi žrebet ali žrebcev. Verjetno so kmalu ugotovili,
da lahko kobile pomolzejo in dobijo mleko. Privezali so jih ob domu in jih na tak način
počasi udomačevali. Breje kobile so nato rojevale žrebeta, ki so žal pogosto končala
kot prehrambeni produkti (Dent 1974, Werner 1997, Tušak 2002).

Naslednje vprašanje prvotnih »rejcev konj« se je glasilo: kako ponovno doseči,
da kobila postane spet breja? Žrebci so bili namreč predivji, premočni in prenevarni,
da bi jih lahko zajeli in počasi udomačevali. Pripovedi starodavnih ljudstev, ki so se
tradicionalno ukvarjala z vzrejo konj, navajajo, da so godne kobile privezali blizu
teritorija, v katerem so se zadrževali divji žrebci. Pripovedujejo, da so žrebci prišli iz
stepe, oplodili kobile in spet izginili v noč. Včasih so nanje prežali lovci, ki so čakali,
da opravijo svoje »delo« in jih nato ubili ter pojedli… (Dent 1974).
19
Najbrž je pračlovek hitro odkril, da so žrebeta, ki so bila že od rojstva vajena
človekovega vonja in prisotnosti, tudi bolj pripravljena na vzpostavljanje socialnih
interakcij. Prvi koraki k udomačevanju konja so se začeli…

Zapisov o tehnikah udomačevanja, treniranja in reje konj je relativno malo, saj
je znanje iz tega področja veljalo za eno izmed najvažnejših vojaških kvalitet in se je
zaradi tega moralo držati v strogi tajnosti. Izročila so se širila predvsem ustno iz roda
v rod, zato so uspehi, znanje in veščine marsikaterega naroda ostali zaviti v meglo
zgodovine (Humar 2005).

Kljub temu, da je odnos med človekom in konjem primarno predstavljal odnos
lovec – plen, je konj s svojimi sposobnostmi in veličastnostjo človeka fasciniral. V
mnogih primerih je predstavljal celo totemsko žival prednico. Prav tako je človek hitro
ugotovil, da je do konja mogoče vzpostaviti tudi drugačen odnos, ki ne temelji na
nasilju, temveč na zaupanju in sodelovanju. Na teh spoznanjih se je vloga konja v
človekovem življenju še okrepila. Ni več predstavljal zgolj zaloge mesa za hrano ali
kože za obleko, postajati je začel človekov pomočnik pri delu…

Vir teksta

Če želite staviti na konje in konjske dirke, si morate najprej odpreti brezplačen račun na betfairu!