16093977

Ko je konj zaradi razmaha industrije in tehnologije začel izgubljati svojo
strateško gospodarsko in prometno vlogo, po II. svetovni vojni pa tudi bojno vlogo, se
je pričel skokovit razvoj različnih konjeniških disciplin in športnih panog: dresurno
jahanje, preskakovanje ovir, military, galopske dirke, kasaške dirke, western stil
jahanja…

Na XXV. starogrških olimpijskih igrah, ki so bile leta 680 pr.n.š., sta se na
seznam olimpijskih disciplin prvič uvrstili tudi dve konjeniški panogi: dirke z
dvovprego in četverovprego, kasneje, leta 648 pr.n.š., pa so dodali še konjske dirke
(Werner 1997, http://www.olympics.org.uk). Konjske dirke so bile podobne
današnjim galopskim dirkam, le da so jahali brez sedla, saj ga še niso poznali
(http://multimedia.olympic.org/pdf/en_report_658.pdf).
30
Tekmovanja v konjeniških disciplinah so se odvijala na hipodromu. Dirke z
dvovprego in četverovprego so bile zelo popularne. Kočijaži v naspotju z atleti niso
bili razgaljeni, temveč so nosili posebne dolge tunike, jahači, ki so tekmovali v tako
imenovanih galopskih dirkah, pa so bili razgaljeni. Zahvaljujoč konjeniškim
disciplinam so na Olimpijskih igrah smele sodelovati tudi ženske, vendar ne kot
kočijažinje ali jahačice, temveč kot lastnice konjev, s katerimi so tekmovali izključno
moški (http://multimedia.olympic.org/pdf/en_report_658.pdf). Za zmagovalce niso
veljali konji, vozniki ali jahači, temveč lastniki konj (Brodnik in dr., 1997). Pod
peresom francoskega pisatelja Severin Jean je nastal lep mladinski roman
»Olimpijsko sonce«, ki odlično oriše čas olimpijskih tekmovanj v Stari Grčiji.

Prvi zapisi o pomenu dresurnega jahanja segajo v zlato dobo antične Grčije.
Grki so stvaritev konja pripisovali bogu morja Pozeidonu, zato so se jahanju in
treningu konj posvečali z vsem spoštovanjem. KSENOFON (okoli 430-354 pr.n.š.),
starogrški zgodovinar, filozof in vodja konjenice, je s pomočjo izvajanja dresurnih vaj
in likov pripravljal jezdece in konje, da bi se kar najbolje obnesli v času vojne.
Dresura, najstarejša konjeniška disciplina, je prvotno torej služila predvsem
učinkovitejšemu izpolnjevanju nalog in ukazov v bitkah, saj je hitra in dobro izurjena
konjenica imela boljše možnosti za zmago. Ksenofon je bil v mladih letih Sokratov
učenec, kar mu je gotovo pomagalo pri spoznavanju konj, njihovih navad in lastnosti. 31
Razvil je serijo metod in teorij o učenju konja. Mnoge izmed njih so služile kot osnova
vsem kasnejšim konjeniškim ekspertom in veljajo še danes (Werner, 1997, Humar,
2005). Ksenofonova knjiga »Umetnost konjarjenja« je bila po dveh tisočletjih uporabe
krutih in nasilnih metod treniranja konj revolucionarni dosežek. Ksenofon se je
namreč zavzemal za prijazen in nežen način treninga. S svojo analizo metod, teorij in
vaj je jahanje prvič v zgodovini povezal z akademsko usmeritvijo (Ramsay, 2003).

Konjeniški šport je bil tudi pri Starih Rimljanih zelo popularen. Poznali so
hipodrome, imenovane cirkus maximus, kjer so Rimljani lahko uživali ob navideznih
bojih konjev, slonov, akrobacijah vitezov na konjih, predvsem pa ob konjskih dirkah,
na katerih so padale stave zelenih proti belim, modrih proti rdečim (Brodnik in dr.,
1997).

V srednjem veku so preko vzora Rimljanov tudi na Britanskem otočju zaživele
galopske dirke. Sprva so bile običaj in popestritev ob sejmih in različnih verskih
praznikih, kasneje pa so pridobile prestižen pomen, saj so njihovi pokrovitelji bili
večinoma kralji in plemiči. Udeležba na takšnih dirkah je bila privilegij aristokracije in
bogatašev. Na dan dirke celo parlament ni zasedal. Obiskovalci so že takrat sklepali
stave o zmagovalcu (Werner, 1997, Humar, 2005). 32

V obdobju renesanse je jahanje postalo umetnost. Dresura, najstarejša
konjeniška disciplina, je v začetku služila predvsem učinkovitejšemu izpolnjevanju
nalog in ukazov v bitkah, saj je hitra in dobro izurjena konjenica imela boljše možnosti
za zmago. Ustanovili so šole jahanja, ki so imele cilj razviti hitrega, lahko vodljivega
in okretnega vojaškega konja. Iz tega obdobja sta znana mojstra jahalne umetnosti
FEDERICO GRISONE in ANTOINE de PLUVINEL (Werner 1997).
F. GRISONE je v 16. stoletju osnoval znano neapeljsko akademijo in obdelal
pravilno držo jahača. Napisal in izdal je knjigo »Gli ordini di cavalcare« – »Pravila
jahanja«, kasneje pa še knjigo “Gli Ordini di Cavalcare” – »Pravila konjarjenja«. To je
bila po Ksenofonovi dobi prvi nov prispevek na tem področju. Kljub zgledovanju po
velikem Ksenofonu, Grisone njegove filozofije ni uporabljal v celoti. Nasprotno –
verjel je, da so konji v osnovi zli. Znan je bil po uporabi precej šokantnih postopkov
za ubijanje volje in duha konjev, ki jih je treniral. Zagovarjal je precej krute metode,
kot je na primer namestitev živega ježa pod konjev rep (Ramsay, 2003). Namen tega
je bil najbrž, da bi konj tekel z večjim impulzom in z nekoliko privzdignjenim repom,
kar je njegovemu gibanju dajalo bolj eleganten in graciozen videz…

A. de PLUVINEL (1552 – 1620), ustanovitelj pariške dresurne šole, se je
jahanja sicer učil od italijanskega mojstra G.B.Pignatellija, učenca Federica Grisone,
vendar je sam začel uporabljati veliko bolj humane metode treninga. Trdil je, da
uporaba biča in ostrog kaže na pomanjkanje znanja. Jahanje in vzgojo konja je
dojemal kot umetnost. Vpeljal je obliko »plesa s konji«, imenovanega »carousel«3
, v
katerem jahači na konjih ob spremljavi izbrane glasbe izvajajo najrazličnejše like.
Pluvinelov učenec je bil tudi kralj Ludvik XII. (Ramsay, 2003).
beseda »carousel« danes označuje vrtiljak, na katerem se vrtijo leseni konjički, ki oponašajo gibanje
konjev v galopu 34
V 18. stoletju je konjeniško področje zaznamoval FRANÇOIS ROBINCHON de
la GUÉRINIÈRE (1688-1751), najslavnejši in najvplivnejši izmed zgodnjih učiteljev
klasične dresure. Umetnost jahanja je predstavil na akademski način in zasnoval
teorijo, na osnovi katere sta kasneje nastali dve največji evropski jahalni šoli „Šola
konjenice Saumur“ v Franciji in „Španska jahalna šola“ na Dunaju, ki še vedno sloni
na njegovih metodah. Leta 1729 jev Parizu izdal knjigo »l’École de Cavalerie«
(»Šola konjarjenja«), ki še vedno sodi med aktualno literaturo visoke šole dresurne
umetnosti (Ramsay, 2003).

 

Vir teksta

Če želite staviti na konje in konjske dirke, si morate najprej odpreti brezplačen račun na betfairu!